Ura je devet. Lana ima šest let in že tretji teden zaporedoma kliče iz postelje: »Mami, še malo pusti odprto.« Vrata ostanejo priprta, luč na hodniku prižgana, mama pa sedi na robu postelje in čaka, da se drobna roka v njeni dlani končno sprosti.
Podnevi je Lana pogumna punčka. Zvečer pa jo je strah, ko se soba stemni.
Neki večer ji mama namesto običajne pravljice zavrti zvočno pravljico o sovici Piki, ki se boji noči brez lune. Lana posluša z odprtimi očmi. Ko Pika skupaj s prijateljico počasi diha in s perutnicami objame sebe, Lana naredi isto. Roki prekriža na prsih in globoko vdihne.
Naslednji večer pravljico želi spet. In naslednji tudi.
Čez dva tedna mama opazi, da Lana zaspi, preden se pravljica konča. Vrata so še vedno priprta. Klicanja pa je manj, in ko pride, Lana reče: »Bom kot Pika. Bom objela sebe.«
Strah ni izginil čez noč. Lana je dobila nekaj svojega, s čimer ga lahko pomiri.
Lanina zgodba je sestavljena iz izkušenj več družin, ki poslušajo moje pravljice.