Nedelja je, ura je osem. Hiša je morda še tiha. Morda pa je že slišati prvi »mami, kje je …?« in roke same posegajo po skodelicah, perilu in seznamu za prihodnji teden. Telo sedi za mizo, glava je že v ponedeljku.
Tako mine marsikatero nedeljsko jutro. Dan, ki naj bi bil za počitek, se začne s pripravami na vse, kar pride potem.
Kdaj si nazadnje sedla in samo prisluhnila sebi? Brez telefona, brez seznama in brez občutka, da bi morala vmes še kaj postoriti.
Telo veliko prej, preden sproži alarm, nežno šepeta. Šepeta z utrujenimi rameni, s plitvim dihom in s tistim rahlim nemirom, ki ga čutiš, ko se končno usedeš. Ta šepet slišimo šele, ko se za trenutek ustavimo.
Za tak trenutek sem posnela hipnomeditacijo Začuti. Šepet. Vase. Traja enajst minut in te vodi k dihu in k telesu. Poišči mirno mesto, nadeni slušalke in zapri oči. Kava lahko počaka.
Hipnomeditacijo ti podarim. Vpiši se in poslala ti jo bom na tvoj e-naslov.